»Naglas je postal moja nova domovina.«

»Niti predstavljala si nisem, da oddajo spremlja toliko gledalcev. Mislila sem, da nas urednica malo spodbuja, kadar nam reče, da nas vsi gledajo. Vendar tudi v službi pogosto slišim, da veliko ljudi gleda oddajo.«

»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.«

»Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.«

»Ta tip oddaje je bilo nekaj, kar sem dolgo časa zagovarjal in postavljal, kot zahtevo do RTV-ja in države še bolj, kot aktivist znotraj bošnjaških kulturnih društev. Vedno je bil problem, kako z neko našo zgodbo, z nekim našim dogodkom, z nekimi našimi problemi priti v mainstream medije. Tako da s tega vidika je ta oddaja naredila ogromen preskok v smislu prepoznavnosti in vidnosti teh skupnosti v Sloveniji.«

»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«

»S težkim srcem sem izbral izgnanstvo.«

»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«